Gen 44 | SloChraska | STEP | Nato zapove upravniku hiše svoje: Napolni vreče teh mož z žitom, kolikor bodo mogli nesti, in položi denar vsakega zgoraj v vrečo njegovo.

Genesis 44

44. Poglavje

1 Nato zapove upravniku hiše svoje: Napolni vreče teh mož z žitom, kolikor bodo mogli nesti, in položi denar vsakega zgoraj v vrečo njegovo. 2 Kupo mojo pa, kupo srebrno, deni na vrh v vrečo najmlajšega in denar za žito njegovo. In stori po besedi Jožefovi, ki jo je govoril. 3 Danilo se je že, ko so odpustili može ž njih osli. 4 Še niso bili prišli daleč iz mesta, ko veli Jožef upravniku hiše svoje: Vstani in híti za možmi, in ko jih dojdeš, jim reci: Zakaj vračate hudo za dobro? 5 Ali ni tisto, iz česar pije gospod moj in s česar pomočjo prorokuje? Hudo ste ravnali, ko ste storili to. 6 Dojde jih torej in ogovori s takimi besedami. 7 Oni pa mu reko: Zakaj govori gospod naš take besede? Tega ne, da bi hlapci tvoji bili storili tako stvar! 8 Glej, denar, ki smo ga našli zvrha v vrečah svojih, smo prinesli zopet k tebi iz dežele Kanaanske: kako bi bili torej ukradli iz hiše gospoda tvojega srebro ali zlato? 9 Pri katerem izmed hlapcev tvojih se najde, on naj umre, in tudi mi bodemo hlapci našemu gospodu. 10 On pa reče: Bodi torej po vaši besedi: pri katerem se najde, on mi bodi hlapec, vi pa bodite nedolžni. 11 Hitro so torej deli vsak svojo vrečo na tla, in vsak razveže svojo. 12 In on je preiskoval, pri najstarejšem je začel in pri najmlajšem končal: našel pa je kupo v vreči Benjaminovi. 13 Tedaj raztrgajo oblačila svoja in nalože tovor vsak na svojega osla, in se vrnejo v mesto. 14 In Juda vstopi z brati svojimi v hišo Jožefovo, ko je bil on še tam, in popadajo pred obličje njegovo na tla. 15 Jožef pa jim reče: Kakšna je to pregreha, ki ste jo storili? Niste li vedeli, da mož, kakršen sem jaz, more prorokovati? 16 Tedaj reče Juda: Kaj bi rekli gospodu svojemu? kaj bi pravili? ali kako bi se opravičili? Bog sam je našel krivico hlapcev tvojih. Glej, mi smo hlapci svojemu gospodu, mi in on, v čigar roki se je našla tista kupa. 17 In on veli: Ne tako, da bi jaz to storil! Mož, v čigar roki se je našla kupa, on mi bodi hlapec, vi pa pojdite v miru k očetu svojemu. 18 Ali Juda pristopi k njemu in reče: Prosim, gospod moj, govori naj hlapec tvoj besedo v prijazen posluh gospoda svojega, in ne razsrdi se zoper hlapca svojega: ti namreč si prav kakor Faraon. 19 Gospod moj je vprašal hlapce svoje in rekel: Imate li očeta ali brata? 20 Rekli pa smo gospodu svojemu: Imamo očeta starčka in mladega dečka, ki se mu je rodil v starosti, brat njegov pa je umrl, in ostal je sam od matere svoje in ljubček je očetu svojemu. 21 In rekel si hlapcem svojim: Dejte, da pride doli k meni in ga vidim s svojimi očmi. 22 In čeprav smo rekli svojemu gospodu: Deček ne more zapustiti svojega očeta; ako ga zapusti, umre oče, 23 si dejal hlapcem svojim: Ako ne pride doli brat vaš najmlajši z vami, ne boste več videli mojega obličja. 24 Ko smo pa prišli gori k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, smo mu sporočili besede gospoda svojega. 25 Ko je potem rekel naš oče: Pojdite zopet, kupite nam malo žita, 26 smo odgovorili: Ne moremo iti doli; samo če bode brat naš najmlajši z nami, pojdemo; ker ne smemo videti obličja onega moža, ako ne bode brata našega najmlajšega z nami. 27 In rekel nam je hlapec tvoj, moj oče: Vi veste, da mi je dva rodila žena moja; 28 prvi je šel od mene, in rekel sem: Gotovo je raztrgan, in nisem ga videl do sedaj. 29 Ako torej odpeljete še tegale izpred mojega obličja in ga zadene nesreča, pripravite sivo glavo mojo od nesreče v grob. ^{▼▼Hebr. šeol; glej pogl. 37,35.
,} ^b 30 Zdaj torej, kadar pridem k hlapcu tvojemu, svojemu očetu, in tega dečka ne bode z nami, ko je očetova duša zvezana ž njegovo dušo, 31 se zgodi, da umre, ko bo videl, da ni tu dečka: tako bodo hlapci tvoji sivo glavo hlapca tvojega, našega očeta, z žalostjo spravili v grob. 32 Hlapec tvoj je namreč postal porok za dečka pred očetom svojim, ker je rekel: Ako ti ga ne pripeljem, kriv naj bodem zoper očeta svojega vse žive dni. 33 Zdaj torej naj ostane, prosim, hlapec tvoj namesto dečka kot suženj svojemu gospodu, deček pa naj gre gori z brati svojimi. 34 Kajti kako naj grem gori k očetu svojemu, ko dečka ne bode z menoj? ne, naj ne vidim bridkosti, ki bo zgrabila mojega očeta!